v glavnem sem še zmeraj dosti aktiven, je pa največji problem, da ni nič kaj takega, kar bi bilo za pokazat. Končno pa je prišla šansa, ker smo dobili nek projekt na faxu in tole je ratal.
Še predno pa pokažem slikce pa mislim, da se splača povedat za kaj se gre.
V glavnem naloga je bila predstaviti neko zgodbo v 5-ih slikah. Zgodba pa je morala biti v urbanem okolju. Zgodbo, ki sem predstavil, izhaja iz pesmi
šel je popotnik skozi atomski vek. Je pa bila uporabljena bolj za inspiracijo, saj so neka odstopanja.
Naj se še pobaham, da je kot gost na to predstavitev prišel en dost (v tujini) uspešen slovenski režiser in sem dobil zelo pozitivne komentarje
ŠEL JE POPOTNIK SKOZI ATOMSKI VEK
( Vladimir Pavšič - Matej Bor)
Šel je popotnik skozi atomski vek,
in ko je bil že dovolj visoko,
se je ozrl navzdol,
kjer je ležal atomski vek:
vsepovsod,
kamor je seglo oko,
beton in železo,
železo in beton
v najrazličnejših oblikah,
ki so ob neonskih lučeh metale
dolge, negibne sence skozi čas.
Popotnik je gledal vse to,
in ko je pomislil,
kako nepotrebno je njegovo srce
sredi vsega tega,
se mu je utrnila solza.
Pala je na tla
in ptiček, ki je stal tam, jo je popil.
In ko jo je popil, je rekel: Grenka je tvoja solza.
Zakaj je tako grenka?
In še preden mu je popotnik mogel reči
svoj običajni: Ne vem -
je ptiček umrl.
Vzel ga je v roke
in ga odnesel tja dol, kjer je ležal atomski vek,
da ga pokoplje.
Vendar zaman:
vsepovsod sam beton in železo,
samo železo in beton,
in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice,
da bi našel grob za ptico
in zasadil rožo nanj.